PREDSTAVITEV
AVTORJA IN KNJIGE – AVTOBIOGRAFSKO (20xx)

 

Želela bi realno orisati, kako se pravzaprav vidim, ko pošiljam to knjigo v svet in razmišljam, kako bi se vam najbolje predstavila, kot ena izmed vas, zlita v vsa ta naša vprašanja in dobre ali slabe odgovore. Saj veste: »Ni neumestnih odgovorov, so samo neumna vprašanja.«

In ker sem se izzvala že z vprašanjem v naslovu knjige, naj bom sedaj še toliko pogumna, da se izzovem, da vas prepričam, da vprašanje niti ni tako neumno... pričakuje se samo pravi odgovor.

 

Vedno nekdo malo pričakuje, kaj bi bilo primerno slišati, prebrati, da bi ustrezalo njegovi  predstavi, če bo bral naprej ali poslušal kaj ima kdo povedati. Saj navsezadnje, če mu ne bo dalo neke dodane vrednosti, vsaj užitka in kratkočasja, je samo zapravljal svoj čas.

Počutim se približno tako, kot bi prišla na razgovor za službo. Navadno te vedno pozovejo k sprostitvi: »Kako ste danes? Ste imeli težave pri iskanju lokacije, parkirnega prostora? ... Ali se lahko sami malo predstavite… Zakaj mislite, da ste najboljši za to delovno mesto?..«. To mi je bilo približno tako uokvirjeno in izpod časti, še zlasti takrat, ko sem bila med tistimi, ki so novačili kandidate. Vsak, ki ne kandidira prvič, se bo na to pripravil in ve kaj želi slišati razsodnik na drugi strani. V glavnem nikoli ne dobiš tistega, za kar se ti kandidat sam predstavi kot najboljša izbira. To moraš znati kar sam presoditi.

Kot bi me zdravnik vprašal, naj si postavim diagnozo ali knjižni kritik pozval, naj si napišem kritiko.

 

Kako lahko nekoga žališ s temi vprašanji? Če sem že na razgovoru za službo, itak mislim da sem najboljša, če sem se končno okorajžila do zdravnika, se verjetno počutim dovolj zdravniške pomoči potrebna, da sem prišla po strokovno mnenje. Torej, če želim nekomu ustreči, nekam se vpisati, nekoga impresionirati,  bom vendar proučila kaj želi slišati, katere športe moram slediti, katero stroko obvladovati in kakšna je statistika o njegovih prejšnjih presojah.

Če sem že končno zbrala pogum deliti z vami to pisarijo – seveda mislim, da je nekaj dobrega!

Zato in prav zato, se bom predstavila po svoje in kritiko na knjigo napisala kar sama. Na vas je, če boste brali naprej, če boste v tem našli malo svoje zadušene zamolčane osebnosti in nedorečenih uporov proti uveljavljenim paradigmam. Upam, da boste v moji pisariji razbrali nekatera razmišljanja, ki bi vam lahko s prilagoditvijo na svojo situacijo dali dodano vrednost, rada delim to z vami in si želim, da bo vam v prid in meni v zadovoljstvo.

 

Če ste eden tistih, ki ne marate filozofiranja, se težko pretolčete čez vse uvode in priprave na končen rezultat ... vam lahko skrajšam muke in dam svoj končen odgovor na naslovno vprašanje:

 

Odrasti? Kdaj in zakaj sploh?

 

Ne, nikoli. Ker ne obstoja merilni kriterij kdaj si  telesno in duševno zrel in ker se razvijaš, spreminjaš in učiš do smrti in nikoli ne dobiš potrditve, da je v nekem trenutku to tvoja dokončna podoba.

 

 

Če ste zadovoljni s tem, lahko tudi na ta način preskočite popisovanje mojih užitkov in razmišljanj, ki sem jih zapisala na poti spoznavanja razlogov za tak odgovor.

 

Dovolite, da se predstavim:

Sem navzven čisto običajna predstavnica ženskega spola. Srednje konstrukcije, prej atletske kot manekenske postave in moj bivši je trdil, da sem s pametjo in karizmo nadoknadilo tisto, kar mi je manjkalo do dobre bejbe. Odkrito povedano, tega merskega sistema nisem nikdar razumela. Navsezadnje tudi čisto vseeno, saj tudi on ni razumel, zakaj kljub temu, da mi je do zadnjega pomenil pojem moškega partnerja v mojem življenju in vsem čustvom do njega, nisem hotela ostati z njim in njegovem videnju vrednot in skupnega življenja. No, morda nisem čisto običajna predstavnica ženskega spola, kljub vsemu...

 

Po prepričanju sem naravoslovec in po izobrazbi arhaičen diplomiran inženir informacijske tehnologije. Včasih smo temu rekli računalničar in ker še ni bilo vseh teh generatorjev kode, so nas želeli naučiti od malodane programiranja s 0 in 1 do vseh takrat znanih oblik matematik. Res, da še danes ne vem, kaj si poslovno lahko pomagam s na papir napisanimi asemblerskimi programi, narisani vezji mikročipov, s teoretičnimi tezami Algebre,  Analizami, Diskretnimi strukturami, Optimizacijskimi metodami, Verjetnostnimi računi, Statistiko, Uporabno matematiko, Analognimi algoritmi... Nekaj pa je prav gotovo: priučili so mi logično in matematično razmišljanje. Naučili so me, kje je kaj zapisano in kako si prilagoditi v uporabnost in realno življenje. No, mogoče sem si pa to kar sama uspela. Prepričali so me, in ni bilo veliko potrebno, da  pravzaprav ves svet deluje na preprostih izjavah, da so rezultati vedno prav ali narobe, da pravzaprav vedno potrebuješ odločitev, če naj se nekaj vrti in razvoj dogaja. Še danes verjamem, da svet pretežno deluje na pozitivnih in negativnih polih,  da se energija samo pretvarja in nikoli ne izrablja in da pravzaprav lahko funkcioniramo samo če najdemo prave silnice v kondenzatorju med vesoljem in zemljo. Še danes verjamem, da se sam odločiš, če boš živel s pozitivnim nabojem do ostalega sveta.  In, ko se tako nabiješ, se moraš zaradi vplivov od zunaj vsake toliko časa resetirati, da se lahko zopet pravilno naravnaš na svet okoli sebe.

Kljub temu priznavam, da je življenje bolj analogno, tako sem šla iskat kompromise tudi v družboslovno smer, saj pravzaprav brez sociološkega momenta, brez prave motivacije ljudi tudi ni uspešnih zgodb, zadovoljnih ljudi v bližnji okolici in razvoja, ki ga gonijo notranji vzgibi. Brez obvladovanja »političnih ved« ne moreš enostavno izračunati kako biti v pravem času, na pravem mestu in se obrneš v pravo smer. Pravi mojstri niso matematično izračunali kje je pot, šli so in njihov uspeh se je izrazil s tem, da so drugi sledili in prekosili celo njega.

In, večji del mojega uspešnega poslovnega življenja me je gnala intuicija, občutek začutiti prave ljudi, prave ideje in v pravem trenutku obrniti v neko smer preprosto zato, ker sem takrat začutila tak vzgib. No, ja – če bi me nekdo sprovociral, bi seveda lahko dokazala z vzroki in posledicami, z veljavnimi in neveljavnimi izjavami ...  samo je bilo brez tega bistveno hitreje in še delovalo je. Seveda ni bilo vedno najbolje in edina prava odločitev, toda če se zaveš, da moraš biti vedno buden in pomanjkljivosti popraviti, slediti spremembam vplivov, je to sploh poseben užitek. Vsekakor je odločitev vedno gonilo napredka, pa četudi ni popolna in je vmes potrebna še kakšna izboljšava.

Vodi me načelo: nobena stvar ni popolna, biti mora dovolj dobra. Kamorkoli greš, pridi pravočasno. Tisti, ki pridejo prezgodaj vedno čakajo in tako se odpovedo delu svojega življenja, ki ga nikoli več morajo nadoknaditi.

 

Mislim, da vedno, ko se poskušam odpreti in vzbuditi svojo emotivno stran, v kratkem pristanem na racionalnih pristopih. Navadno me premakne moja nepotrpežljivost. Nepotrpežljivost v smislu visokih pričakovanj do sebe in posledično do drugih. Do točke preloma me navadno pripravi obotavljanje k neki dobri stvari, neki rešitvi ... in ko skupina ali posameznik »bo nekaj naredil...«,  meni se pa zdi, da bi moral že prijeti in začeli in ne modrovati, ker čas teče in tole zgleda kot prazni tek...

S svojo neučakanostjo spravljam v obup tako svoje najbližje, kot včasih tudi svoje sodelavce, toda na koncu me nekako podprejo, saj vidijo, da če porivaš, se da tudi s šesterokotnimi kolesi nekam priti.

 

Imam se za organizirano osebo, toda najbolje delujem v organiziranem kaosu. Ja, sliši se kontradiktorno. To boste verjetno zaznali tudi čez knjigo. V različnih razpoloženjih dobim različne asociacije na isto osnovno temo. Tako mora biti urejeno tudi moje delavno okolje. Včasih izgleda pospravljeno za običajnega opazovalca, toda v največji ustvarjalni vnemi izgleda navzven ravno drugače. Velikokrat komuniciram na način, da spuščam uvode in pričakujem, da okolica itak ve »o katerem poglavju« govorimo. Ja, tudi pri sebi bi morala kaj narediti na izboljšavah... v glavnem na svojih pričakovanjih. Mislim, da ni dobrega prevoda, se mi pa zdi vredno povezati s citatom, ki mi ga je ob priliki vrgel pod nos dober sodelavec in se večkrat spomnim nanj: »Assumption is the mother of all fuck-ups!«.

Moji zapiski so miselni vzorci, ki jih navadno uporabljam za lažje povezovanje ali interpretiranje določene zadeve. Navadno jih nikoli več ne vzamem v roke. Povzetke si zapišem v strukturirani obliki za kasnejšo rabo. V glavnem mi služijo, da si kaj bolje zapomnim. Torej, ta knjiga seveda niso moji miselni vzorci – so pa odraz videnja nekega prepričanja v različnih obdobjih z različnimi prispodobami in povezavami, kot sem o njih takrat razmišljala.

 

Od 28-tega leta naprej imam zelo visok tolerančni prag, toda od 80% naprej, deluje magnet in zelo močno potegne čez rob. In to si želijo redki in pravzaprav so bili redki tega deležni.  Hm, ko takole razmišljam, v bistvu tudi v mojem življenju velja Paretovo pravilo.

 

V tistih časih je bilo 20% situacij, ljudi in dobrin, ki so 80% vplivali na moja čustva, vedenje in potencialno rast, zato sem pustila, da »prestopijo prag« in tam ostanejo.

Nekako se počutim, kot da je potrebno napraviti podobno čistko in izdajo te male knjige začenjam nov vzpon z ledine, prečiščene vseh tistih, ki sem se jim pustila zavirati pri drugačnih razmišljanjih, vseh pomoči potrebnih, ki so se pravzaprav napajali z mojo energijo in toleranco.

Navsezadnje, hvala vsem, ki ste mi na koncu prejšnjega leta rekli »ne«. Hvala vsem, ki me niste slišali, vsem ki me niste razumeli in niste razpoznali vsega kar sem želela deliti z vami. Zaradi vsega tega vstopam v bodoče izzive neobremenjena s starimi zavezami, preteklimi obljubami in dolgovi. Preprosto zato, ker jih ni več. Znala bom uporabiti teh 20% odbitih idej, ki so imele vso preostalo težo, da me potisnejo čez rob v polje višje kvalitete življenja in ustvarjanja. In ne, tisti h20% »ne«-jev ni imelo 80% vpliva na mojo prihodnost. Vse je stvar interpretacije.

 Verjetno se bo lahko z mano poistovetilo nekaj 20% bralcev, ki bo priznalo 80% podobnost... saj, kot sem navedla 100% uspeha, tudi pri branosti knjige itak ni. Je pa Pareto tisti, ki je največ kar si lahko želim doseči in dovolj dober cilj, da se ga dotaknem.

 

Ker po definiciji nisem družboslovec, ne pričakujete teoretičnih razlag in podkrepitev tez s tega področja.  Sem po naravi prej večni upornik, ki ga težko prepričaš, da je nekaj prav, ker večina tako počne. Raje plavam proti toku, saj je navadno tam bolj čisto in sveže ... s tokom je tudi že vse odplake seboj pobralo. Težave je potrebno zajeziti pri izvoru.  Ob srečanju s težavo kaj hitro pretvorim v izziv in pristopim k inovativni intuitivni rešitvi problema. Če to počnem predolgo, me spravlja v obup in celo rahlo depro. Nekateri moji pravijo, da sem v vsem tem prehitra in me ne morejo dohajati, no včasih jih celo spravljam v nemoč in odpor. So pa redki, ki me razumejo, gredo s tem v korak in upam, da se bo našel tudi kdo med vami, ki bo znal podpreti še s svojim razmišljanjem in mnenjem.

Seveda bodo nekateri ocenili vse skupaj kot nevredno izdaje, nevredno vašega časa ali kot prazno razglabljanje, in seveda imamo vsi pravico in obveznost (ja res) do svojega mnenja, navsezadnje tudi jaz kot avtor.

 

O knjigi (Mnenje avtorja):

Rada bi vas privabila k branju, toda ne bom opevala, da boste našli med tem pisanjem nekaj kar vam bo zelo všeč ali bi bil »knjigožerski« presežek. Knjiga vam ponuja strnjena modrovanja, kot sem razmišljala in zapisala v zadnjih 10ih letih o vprašanju ODRASTI? Kdaj in če sploh. Verjetno najbolj zato, ker so me zmotile paradigme o tej temi in ker mi nikoli nihče, niti življenjske izkušnje niso znali dati odgovora na to.

Razpoznati se bo dalo, da sem knjigo zaključevala že nekajkrat. Po tehtnem razmisleku, sem se odločila , da ne bom brisala vseh tistih poskusov  in  večkratnega truda, da končno zaključim in so nastajale Namesto zaključka in Sklepna beseda. Potem bi pa vsakič še nekaj izboljšala, saj nisem dobro vedela kaj: »... ne, ni še dovolj dobro, moram ponovno preveriti...« Medtem sem se pustila podučiti, da se podobnimi strahovi srečujejo vsi amaterski avtorji, da redko kdo začne s prvo knjigo zato, da bi obogatel – bolj zato, da sprosti misli in mnenja o situacijah, ki jih ob tem strašnem hitrem toku dnevnih obveznosti  bolj za preživetje, kot za osebno izražanje, nikoli ni uspel ubesediti.

 

Končno sem se odločila, da jo bom pustila ravno tako, kot je nastajala, saj pravzaprav govori tudi o tem, kako se pod različnimi okoliščinami,  v različnih obdobjih in različnih razpoloženjih opredeljujem do nekega končnega stanja, cilja ki sem ga dosegla ... in v naslednjem trenutku že takoj želim že kaj boljšega, večjega.

Naj bo to odraz tega, da sem pravzaprav ugotovila, da ni doseganje ciljev tisto kar šteje, gre za uživanje pri ustvarjanju na poti do cilja. Olajšanje je, ko v danem trenutku ugotoviš, da je to pot v pravo smer in cilj je lahko relativna stvar v življenju – navsezadnje tudi ubrati pravo smer je lahko cilj.

 

Sedaj, ko razmišljam, kaj vendar sem toliko časa mečkala in tolikokrat želela nekaj izboljšati, ugotavljam, da mora ostati prav taka kot je.

Nastajala je več kot deset let in prav je tako. Danes sem drugačna, kot sem ob začetkih pisanja, rasla sem tako in drugače, situacije so se spreminjale, jaz pa z njimi.  Pisana je v nekaj intonacijah in točno tako kot so me življenjski dogodki takrat pripravili do zlitja razmišljanj na a papir.

Zanimivo je, da je nastajala vsa leta v zadnjem kvartalu leta. Od septembra, ko imam rojstni dan, do Silvestra. Kot da bi vsakič znova želela zaključiti neko obdobje, pogledati nazaj, če se je kaj spremenilo ...in presoditi, če imam že kakšno drugačno gledanje na to kam grem in kdaj bom končno odrasla.

 

V tem času, ne – prav v zadnjih dveh mesecih – sem ugotovila, da moram pristopiti k »zavijanu« tega pisanja na retrospektivni način. Navsezadnje mi RE-nekaj zelo sede. Rada prenavljam, izboljšujem, dopolnjujem, re-designam, re-newam, re-cyclam ...in re-ingeeniring je sploh top zadeva.  Danes res težko izumiš nekaj popolnoma novega. V glavnem so bile zadeve predstavljene z napačnimi nameni. Naj bi bili to predmeti ali pojmi. Če se ozrem okoli sebe, so zadeve, ki so bile v preteklosti že dane v uporabo, pa bi bile z malo izboljšav (20%) veliko bolj uporabne (80%). No, ja namen je bil bolj komercialen recimo kot ergonomski ... da se ne zapletam s dobavitelji.

Morda me prav zato motivira prijeti v roke neko stvar (stara odslužena lesena vrata, počene keramične ploščice ali razbita šalica za kavo) ali pojem (odrasti), ki jo je množica vzela kot samo po sebi umevno v in ji z dodano vrednostjo dodati nov namen ali uporabo.

 

Pri vseh RE-jih se je potrebno vrniti malo v preteklost in tako naj se tokrat omejim le na obdobje pisanje te knjige z neko določeno rdečo nitjo. Saj kot pravijo moji bližnji, včasih preskakujem in dobiva sporočilo preveliko širino, ki se jo ne da slediti. Dovolila si bom del te svoje lastnosti ohraniti, vi pa si vzemite tisti del, ki vam bo kaj pomenil.

Vzela si bom še do konca tega kvartala, da obrnem kronologijo pisanja od sedaj pa začetka tega ustvarjanja in poskušajte mi slediti.

 

Zakaj ravno sedaj? Se mi zdi primerno, če ne celo nujno. Ko sem se usedla in nekajkrat globoko vdihnila, sem ugotovila, da če to ni stanje za re-view, re-set in re-start .... potem je pa nekaj hudo narobe z mojo intuicijo.

 

Ne, seveda ne veste o čem napletam. Pojdimo od sedaj in nazaj za nekaj mesecev.

 

Trenutno sedim z brezžično tipkovnico v naročju, ki sem jo dobila od sina septembra za rojstni dan,  pišem na domačem (sin sestavil svojega odsluženega) PC-ju, s Tv-jem namesto monitorja, na kavču, ki ni več moj, sredi kupov škatel v super lepi dnevni sobi, ki je bila prodana skupaj s stanovanjem v prejšnjem letu. Uredila sem jo z ročno s predelanimi omaricami, razsvetlitvijo, primernimi odtenki zelenih barv v dodatkih, ki se iz dnevnega prostora pod primerno osvetlitvijo prelivajo čez jedilni del v kuhinjo. Kuhinjo, ki je bila osrčje mojega sproščanja in nastajali so navdušujoči rezultati za vse moje bližnje in prijatelje. Redko kdo lahko verjame, da po napornem delavniku, postaviš notesnik na kuhinjski otok in se greš sproščat s kuhanjem in pečenjem. Ja, očitno sem prodala tudi del sebe, pa morda drugič več o tem...

 

Če ponovno razmislim, sem dobesedno na cesti. Nimam ideje kje bom stanovala, nimam ideje kako bom služila, nimam ideje kam bom lahko dala mamo v oskrbo ko pride iz bolnišnice po možganski kapi, nimam več nasveta kaj naj sin brez službe še ukrene in ni mi še čisto jasno, kam bom spravila vso svojo in sinovo robo, ki se je nabirala celo življenje in hranila zadnjih 16 let v velikem trosobnem stanovanju.

 

Datum izselitve se kar približuje. Kako vendar ni nihče ustavil časa, ali vsaj malo upočasnil. Saj imam še toliko stvari za uredit. In sploh mi ni podobno... kar sedim in razmišljam, kako bi se lotila. Ja, je preveč za naenkrat. Če bi se lotila že prejšnji teden, bi imela en teden več – kajne?  Nekako se mi zdi, da sem pomešala prioritete. Prav sedajle sem se odločila zaključiti to knjigo, prav sedaj, ko mi tečejo dnevi do rokov, ki so nepremakljivi.  

Kljub vsem je sedaj najboljši čas, saj če zaključujem toliko poglavij v življenju, naj najprej zaključim zgodbe, ki so del mene, stvari, ki sem jih želela narediti in mi niso drugi postavljali rokov. Morda sem imela pa prej napačno postavljene prioritete. Ja, to bo.

Selila bom že, saj imam že skoraj vse v škatlah. Samo še pogruntat moram, kam z njimi in kam sama s seboj...

 

Takole, sem se razlila iz uniformiranega vsakdana, punce boste razumele ... to je tisti občutek ko potegneš dol najlonke, pa oprijete hlače ali krilo, navlečeš razvlečeno trenirko, ki je tvoj ne more videti, odpneš modrc in ga potegneš skoz rokav, odpneš čop, špango in vse ostalo, ker te že cel dan tišči in se suvereno zasvaljkaš na kavč. Vdihneš, prižgeš muziko  in počutiš se tako zmagovalno, da bi lahko vrgla svet s tečajev.

Torej o knjigi, njej popotnica za na pot:

Naj uživa na poti med vse tiste, ki radi razbijate postavljene norme, tako čisto po domače, iz sebe, in želite razmišljati »Out of the box« ... in sorry Forrest Gump: Life can be also outside the box of Chocholate and you can take whatever you want.